Zgodilo se je, da je sredi oktobra ena skupina otrok morala v karanteno. Na srečo so vsi ostali zdravi, a so pogrešali običajno rutino. Vsi so pogrešali svoje domače in svojo skupino, a je čas hitro minil. Kljub vsemu so ugotovili, da ni bilo tako hudo…
V sredo mi je učiteljica rekla, da moram iti v karanteno zaradi korone. Najprej sem bila jezna, da moram iti, a potem sem videla, da ni tako hudo.
V karanteni nas je bilo skupaj 8 otrok. Fantje so bili v 1. skupini, midve s Petro pa sva se preselili v 2. skupino. Vesela sem bila, da je šla z mano, ker se dobro razumeva, da mi bo tak dolgčas.
Karantena je trajala 10 dni. Vzgojitelji so bili prijazni do nas. Šolo smo imeli na daljavo. Veliko smo se pogovarjali, delali za šolo, hodili na sprehode, ustvarjali, se igrali, se hecali in ni bilo tako hudo.
Najhujše mi je bilo, da smo ves čas nosili maske, zato je bilo fajn, ko smo šli na sveži zrak in smo se lahko malo zdivjali. Tudi družiti se z nikomer nismo smeli, zato smo že pogrešali naše vzgojiteljice in punce. Na srečo pa smo vsi ostali zdravi in smo se razumeli med seboj. To je glavno. Vseeno sem komaj čakala, da se vrnem nazaj v našo skupino.
Bernarda H.
