Prišel je trenutek slovesa. Razmišljam, kaj vam povedati, zdaj, ko odhajate. Gledam po fotografijah naših skupnih trenutkov in najdem vse vas, ki se zdaj od nas poslavljate.
Začeli smo kot neznanci, vsak od nas tako različen. Nekateri od vas prestrašeni, jezni, razočarani, drugi radovedni, veseli, polni pričakovanj in s pozitivnimi mislimi … Nekateri ste bil z nami le zadnje leto, spet drugi leto, dve ali več. Zdaj pa vsak od vas ponovno stoji pred novim delom vašega življenja.
Vaši vzgojitelji smo prepričani, da bo vsak od vas odnesel s seboj svoje lepe spomine, pozitivne izkušnje in prijetne vtise, čeprav vedno ni bilo tako. Skušali smo vam stati ob strani, da bi iz sebe izvlekli le najboljše, da bi z nami v Veržeju doživeli veliko lepega, se veliko naučili, spoznali svoj boljši jaz, nove ljudi in tudi prijatelje. Prepričani smo, da smo vas v našem skupnem času vzgojitelji, učitelji in starši pripravljali na odgovorno razmišljanje, presojanje, sprejemanje posledic, tehtanje argumentov, spoštovanje, razumevanje, odločanje …
Ko odhajate od nas, boste vse to odnesli s seboj, a le od vsakega posameznika je odvisno, kako bo šel naprej. Želimo vam, da verjamete vase, se ceniti in prisluhnete samemu sebi. Predvsem pa ne pozabite, da rešitve vedno obstajajo. Le vztrajati je treba, da najdete prave.
Graham Bell je nekoč rekel: Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Vaše življenje je kot soba z veliko vrati, le prava vrata je treba najti. Ta vrata so vaše priložnosti, zato vedno upajte na novo priložnost in iščite tisto pravo, da bo vaše življenje šlo v bolj spodbudno smer.
Vse dobro,
vaši vzgojitelji
