Hodim po stezi. Grem, kamor me peljejo koraki. Na obzorju zagledam obris mesta. V sebi čutim, da bi lahko v tem mestu našel vse: svoje cilje, namene in dosežke ter sanje. Vse, kar si želim, kar potrebujem, kar bi najraje bil, po čemer hrepenim, kar nameravam, za kar si prizadevam, k čemur sem vedno stremel …
Odpravim se mestu naproti. Kmalu se začne pot. Pot je strma. Kmalu mi pot prekriža ogromen jarek. Vzamem zalet, skočim in ga preskočim. Ko nadaljujem pot, se spet pojavi nov jarek. Spet vzamem zalet, ga preskočim in nato kar stečem proti mestu. Na poti ni več videti ovir, a se nenadoma pred menoj odpre prepad. Nemogoče ga je preskočiti, a najdem les, žeblje in orodje, zato začnem graditi most. Minevajo ure, morda dnevi, morda meseci preden je most narejen. Ko ga prečkam, šele na drugi strani zagledam ogromno obzidje. Ni načina, da bi se mu izognil. Odločim se, da bom splezal čez. Malo počivam, da pridem do sape …
Nenadoma zagledam ob poti dečka. Gleda me, kot bi me poznal in se mi nasmehne. Spominja me name, ko sem bil še otrok. Na glas proti njemu negodujem: »Zakaj je na poti do mojega cilja toliko ovir?« Deček le skomigne z rameni in reče: »Zakaj sprašuješ mene? Prej jih ni bilo. Ti si jih prinesel s seboj.«
(prirejeno po Jorge Bucay: Ovire)
Skupaj z vami smo vas vzgojitelji v času, ki smo ga skupaj preživeli, poskušali naučiti, kako najti pot iz vsake še tako nepredvidljive situacije in pri tem biti spoštljiv, sočuten, prijazen, vztrajen, iznajdljiv, marljiv … Skušali smo vam pokazati, kako se pri tem soočiti z ovirami in najti pot mimo njih. Ovire v življenju vedno znova najdemo vsi. Razlikujemo se le v tem, na kakšen način se z njimi soočamo.
Želimo vam, da vašo pot kljub vsem oviram nadaljujete kot boljša verzija samega sebe, da se zavedate, da je vsak posameznik hkrati najpomembnejši človek v svojem življenju, ampak ni edini pomemben človek na svetu, saj živi v družbi vseh ostalih.
Vse dobro,
vaši vzgojitelji
